Rdeč kardinal,
poje svoj vokal,
in drevje,
v vetriču se ziblje,
sonce...raj...

Svet je zaostal za vesoljem,
počasi se ustavlja
in pušča zaspane glave,
da mislijo, da so hitrejše od jupitra.
Pa kaj, saj je mesto pameti iz samih duhov,
ki jih vidijo le tisti,
ki spijo spanje genijev.

tema na vzhodu sonca
sporoča da je čas za zahod
vidim pa le vaniljevo kroglo
ki se hitro a okorno težko
dviga iz belih konic
zelene pomladi
polna je, prepolna

Zaslutim te,
se prebudim.
Slišim te,
hrepenim,
zagledam te,
drhtim.
Pogledaš me

roka pred očmi
ne vidi okrušenega krožnika brez dna
lačno zahteva hrano
pripravlja živila s pretečenim rokom
anoreksija v pomanjkanju
delitve pomembnosti
brez okruškov celote

Uvijek kad ostanem sam,mila,
kroz nesanicu doleti plava ptica
i tvoj osmjeh na postelju spusti.

Če hočeš, me lahko kaznuješ
z molkom,
seže do srca, globje ne.
Če hočeš, me lahko raniš
z besedo,
seže do korenin, globje ne.
Če hočeš, me lahko pozabiš

Pogozdujem svoje sanje,
v svoj vrt sadim drevesa,
želim si nežnih pravljic izpod tvojega peresa,
želim puhtečih si meglic, zlatih pajčevin, tančic,
smehljaj neba, objem noči, poljub želja in petje ptic....

Pogozdujem svoje sanje,
v svoj vrt sadim najlepšo rožo,

Ne zemlja ne zrak naju ne rani,
ne praznine tega sveta,
jutranja zora naju predrami
iz razbolenega, mračnega sna.
Kresovala bova skozi življenje,
oba ognjena sredi prostranih voda,
zasajala bova ogenj,

Moj párazol
drsi po hribu.
Pastir me kliče.

Piščalka pleše
v ritmu sonca.