Končal sem noč
kot tudi dan.
Končal sem svet,
kjer si ti.

Leži v banji
in obliva jo prijetno topla voda
rdeče barve
in misli na dež
in na vrata trka mama
rabim kopalnico kriči
in ona misli

Gaz v noči dela sence njenemu obrazu...
znova ves molčeč sledi smerem,
ki vidi jih že zdavnaj vrisane v mrazu
in misli svojo pot...
kot bel metulj vijuga se po tratah
sredi rož,
pa se zabije v mrežo.

Veliko možnosti je za eno samo pesem. Izbral je najslabšo.
Tisto, ki je iz srca in je za včeraj.
Drevo ni imelo misli, in lahko si drzneš verjeti,
da bo potok usahnil že za prvim bregom,
brez rib, neznansko utrujen in gluh.
Koraki so šepetali kozolcem in Srpan ni požigal streh,
kot že tolikokrat v tej zapuščeni grapi.

Ni več ljubezni,
umrla je,
umrla je,
ni več radosti.

Prelomljena si v zraku,
skozi katerega te gledam,
tvoj pogled držim v dlani
in ga dam v žep.

Sem rana, ki se ne zaceli
in čas je slab zdravnik,
nič ne pomagajo kopeli,
v trpljenju našla sem zapik.
Le tvoja pesem me tolaži,
z njo se mi moj svet odpre
in izogibam se blamaži,

Blesava natura
Konec žajfnice
Ona funkcionira
Mlada zaljubljenca. Zvečer.
Terarij
Študiram pozno v temo
Lepota socialnih struktur

Nekega dne bom prišla
in odvrgla vse stvari,
ostala bova le midva,
sredi razbeljenih morskih čeri,
ne bova izgubljala besed,
prepustila se bova toku,