Videl sem te,
ko si odhajala po strmem bregu
v pristni želji,
da me ne bi srečala.

Kako, da spet čutim prehlad,
ki sem ga pokopal pred dnevi?
Ko sem bil še sam
in sem pretakal mačje solze?

Ne nisem
preglasna
in se ne
ponavljam
ko čez soline
odmevam
da sva

To je vaš svet.
jaz sem prišla samo mimo!

Videla sem v tvojih očeh
kako te gledam
ko se tvoje telo dotika
mojega poželenja
takrat svetovi bežijo
na krošnje jesenskih dreves
mrak zaostaja minuto trideset

Kdo nama meri čas
da se z bežnimi
dotiki in pogledi
odštevava
da z neizrečenimi besedami
množiva napetost
kdo nama meri čas

(Za Marka)
Nekdo je naslikal morje
v tvoje oči
vanje je kanil sol
na njihove obale posadil
visoke bore
tako tvoje solze
včasih dišijo

Že dolgo
se ne dopolnjujeva več
(tu manjka minus tam plus)
enačaji pod(p)irajo prazne stene
najine zagledanosti
ne vidim več otroka
v sebi

Tvoje telo odkrito
odstrto zame
kot odeja
za popoldanski počitek
golo
izklesano v reko
v hrepenenje

Stokrat izgovorjene besede
ne govorijo isto
ne sprehajajo se
po isti poti v verze
in ne izvabijo istih
tihih pogledov
iz istih ljudi