Se je ujela
na laž
tistega
medlega januarskega
večera tvoja
senca
zdaj leze

Samo jaz
te znam prebrati
sestaviti kretnje
v namige
pričarati poglede
v pomen
dati iskro besedam

Ob oknu brez okornih korakov
na sedežu št. 36
na neskončni valujoči cesti
plavam z galebovim krikom v srcu
pobiram sledi rib v plastično vrečko
da lahko mislim misli morskih deklic
žagam drevesa za najin drevak

Iztrgam te iz korenin poezije
tujec navdiha
kradeš poljube rimam in jih
sestavljaš v pisan pas
da mi ga zavežeš prek oči
zakrije pisane vžige nenapisanih
ne odhajaš s prepričanim korakom

Ta pesem je moja hiša,
zgrajena s pomočjo tvojih rok.
In okna ogrnjena v hladni dih tvojih besed
se razmnožujejo v belo svetlobo.
Male rože z mojih lic
zalivaš s sladkobo tvojih dejanj.
Ko vstajam v tej hiši,

Široko odprte oči
kot širno morje,
kot neskončna širna planjava,
kot sonce
(ki bo padlo v jezero),
kot veter, vedno odhajajoč,
kot mlado srce,

sivi prod
je tišina
je rosa
voda
je življenje
drzno
rojeno iz zvezde

Če zagrneš
poletne zvezdnate galaksije,
da ne vidijo čez preprogo neba,
izginejo še tiste medle sence,
a le na videz.
V resnici se skrčijo
v ljudi,

Preostajajo mi ustnice,
ki sem jih zapisala morju.
Nikjer drugje ni toliko 
   besed in šepetanja,
toliko ljubezni in igranja,
   vetra,
      diha,
   barv,

Tvoja beseda mojo zapeljuje,
jo boža na svili in novo rimo snuje,

beseda je moja kot žametna koža
dehti od strasti, kadar očara jo roža.