1

Včasih v meni bedijo Ahajci -
črni svatje, tatovi teles,
darove prinesejo v zguljeni malhi,
s kremplji zariti v stene besed.

Gole lolite zakrijejo prsi,
s tančico posmeha v igri laži
in vabijo snubce v hišo veselja
na kupo užitka in mlade krvi.

1

Bela v belem
ješ sneg iz dlani,
lačna dotikov
v ogledalu sneži.

Zemlja joče.
Veter tuli.
Vse smo bliže
sodni uri.
Zadnje jutro
se rojeva,
med oblaki
luknja zeva.

Stran s tem, stran
ne vem kam
v veter, stran
levo in od sebe proč
stran od sebe, stran
stran s tem, stran!

Venomer sem ti dajal lepoto v dar,
Venomer sem te iskal

V vodi v sanjah,
v svetlobi v vetru

Venomer misel moja si le ti,
venomer le ti

V vetru, puščavi griva izigrava leve in desne.
Rajajo po pesku kot vrtalke božične.
Sem ter tja ji šibajo očke...
in za vrat in očke zatisne.

Kamor sem hodil...
tja sem zašel...
Kjer sem bil...
tam sem obstal...

vreden poduka
vreden palice očeteve

Tako sem te bila vesela.
Sem mislila, da se mi sam bog smehlja .
Pa so le maškare bolj zgodaj.
Nisi ravno ljubitelj mask.
Ena je dovolj, seveda.
Meni pa od nekdaj naivnost najlepše pristoji.
Kaj bi se človek dodatno šemil.
Zaplešiva, saj naju nihče ne pozna,
konec koncev,
drug drugega tudi ne....
ali pa...morda.

Krhek in utrujen je tvoj obraz,
ko mi pravi,
o, danes je lep dan...
in se pod roko odpraviva na sprehod
okoli klopce.
Počivava, ker vsak dih boli.
Jesenski veter se zaletava v uvelo listje,

Prostor je vedno ožji,
ko sediva tako vsak k sebi.
Vem, da moram biti jaz tista.
Tako se bojim, ker nočem...

Povem ti kako zelo...
in vem, da včasih boli,
ko ti kdo pove, da te ima rad.