Primeš kitaro, don Juan.
Igraš prelepo melodijo,
to je najin dan.
(In) Vsi ostrmijo.

Struno vzameš kot porcelan.
Nežno ravnaš z njo, kot s punčko,

Kaj se dogaja...?
Ljudje so...Strah me je njih... odziva...
Prosim, spregovori o tem...?
Bom, ko bom premagala strah.
Nehaj me skrivati...!
Oprosti. Ostati moraš v moji notranjosti…
Sem skrivnost...?

Od kar sem živ, ne spomnim se,
da sem ljubil kdaj tako močno,
odkar sem živ, ne spomnim se,
da česa ne bi prebolel,
odkar sem živ, ne spomim se,
da ljubezni prosil bi.

...ko pa tako lepo je zreti v sonce-v prekrasen dan...
se smejati, v mislih s pticami leteti,
z vetrom sepetati, s potokom zuboreti.
ne joci-pomisli kako lepo je ziveti...
 

Talmud, Biblija, Koran..,
in mnogi drugi spisi sveti,
prihod prerokov, zadnji dan,
vstajenje, v večnosti živeti..

pozornejša
pozornejša na izven-realne dražljaje
čutim glas tujega jezika tujih ust
ne slišim ... le čutim vibracije besed
od kje vse to prihaja?

Tvoja roka mojo boža.
Rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

Boža s prsti in pelinom.
Zdaj kot žamet, spet kot svila.

Prostor me stisne,
ker hodiva narazen.
Ne sediš poleg mene,
ampak malo bolj tam...
Sploh ne vem kaj mi govoriš,
vem, da ne veš kako,
in da moram biti jaz tista.
Res nočem tega in ne morem tako.

Če se tvoje ime skrči,
mi ostane raj.
Zato sem ga cel večer kuhala
skupaj z vinom in klinčki.

Dlje, ko si,
večkrat se spogledata,
ko ti nenapovedana jemlje najdražje
in te pusti samega.
Brez milosti,
čisto počasi
te ropa
in ti odšteva dni.