Samo sedemnajst let
in tri škatle maminih tablet in ena Vecchia.

Čakam pred sobo za reanimacijo.
Vsi me že poznajo.
Jaz pa razmišljam, kako da ne vidiš lepote vetra,
kako ti sončni žarek v dlani nič ne pomeni,
in zakaj so ugasnile iskre v očeh,

Krhek in utrujen je ta obraz
pa vendar pravi:
"O, danes bo lep dan.."
In se pod roko odpraviva na sprehod
okoli klopce.
Počivava, ker vsak dih boli.
Jesenski veter nosi listje, sonce pa je še toplo.

Si znam le s prsti
česati lase. Potem se zmršena sprehajam
naokrog in pozabljam, da ta log
ni samo moj Bog. Lastim si visokopoletno
preletavanje lastovk in skobčev jokavi klic. Preganjajo nas,
drago Veličanstvo. Kje naj spletamo nova gnezda,
prepričani o dobrodošlem vračanju v prva?

Oh. Spet vstajenje padlega
krivoverca, ki je nasilno
pregrizel, oskrunil, zanikal
zarjavele verige in okovje
utesnjenega idealnega sveta.

Mraz čutim.
Počasi
in predirno
mi sega pod kožo

Resje misli prerašča srebrna cipresa
ob robniku spominov hladnega kamna.
Stebri so moji.
Zato ne bom nikoli spraševala ali
sem in nikoli potrebovala nekoga namesto sebe.
A me vseeno šibkost razjeda.
Toliko bolečine

Dolgo, zelo dolgo sem te iskal,
sreča, kje bila si skrita ?
Končno sem našel te,
v dotiku, nasmehu, v njenih očeh.

Si v kriku ali tišini,
na gostiji ali sedmini,

si v srcu ali kamnu,
si uganka ali rešitev,

Dviga se iz puščave njegov glas:
uničil sem življenje!
Brez živeža, brez oblek.
Gol ležim na vročem pesku.
Daj! Reši me od tod!
Ta votla igla, ta presneti strup.
Igra, igra, igra.