Tvoj glas, v sekundi
Ukrade mi zavest
Ustvari fantazije...
Preko meja izbir
Odpira me za vse
Zveneče melodije
In, če pogumna sem

V svetu senc, Pogum se Prestraši
Velikodušnost postane Sebična.
Moč se skrha do Ranljivosti.
Dejavnost pase Lenobo.
Pamet se v Trapo zaljubi
V temi se ničesar ne opazi...
V svetlobi pa se izrazi

Gledam levo, gledam desno,
Vse je prav zares groteskno
Slika hitro se premika,
Roki vztrajno se krivita,
Nogi trdi sta in težki,
Neuporabni kot priveski.
Vsak dan pa se svet spreminja ,

1

Bela v belem
ješ sneg iz dlani,
lačna dotikov
v ogledalu sneži.

Prepredajo me žile črnih misli,
ovijajo in zvijajo moje telo,
na nohtu noge mi poganja lokvanj,
izpraznjene oči še iščejo nebo.

Ko z ljubeznijo vrata za sabo zapiraš,
ostanejo vedno malo priprta,
srečo si slutil skoraj na dlani,
a je ostala zavrta.
Življenju navzven se skušaš odpreti,
a čas ni nič boljši kot lani,
čisto na novo poskušaš živeti,

Ščurki imetja,
prevara stoletja,
opaži so v lesu,
golota v telesu,
molk, ki odzvanja
ostanek dejanja,
tik pod gladino

Zakaj besedo začutiš na koncu jezika,
solze so slane, izkušnje pa grenke,
zakaj te barva besede zamika,
neveste so bele,čarovnice črne,
zakaj so besede tako nepopolne,
ljubezni so nore, noči pa prekratke
zakaj tako malo besed se izpolne:
poljubi me nežno, besede presladke?

Blodilo ločeno od samote,
pesem izrezana iz lepote,
pamet blesteče novospevna,
koala zalepljeno neodmevna.

Človek išče pot,
ne najde je.
Zakaj hodi sam?
Je nor?