sedim
sedim pred monitorjem
pod prsti tipkovnica
moral bi nekaj napisati

o čem

Sedmi

zblazni zmeraj na koncu pravljice
in pade pod streli strupenih puščic.
Pred smrtjo glasno prdne, dvigne levo obrv,
ter pogleda oprodo.
Vranca in nevesto prodajo na dražbi,
grad spremenijo v zapor.
Čez tristo let postavijo
spomenik neznanemu pesniku.

Včasih je Angel črna ptica
Spušča se na moje dvorišče
S svojimi predirnimi očmi
Ošabno pada,
V upanju, da me ulovi,
Medtem ko opazuje mojo rast
In vidi moje padanje ob lastnem bahanju...

namažem si ustnice
da skrijem obok
njegovih rok
tresočih se
na rahlo priprtih
vekah psevdo nasmeha

majhna in nemočna
brezčutna in jeklena
se lepim na rdečo
sončevih ustnic

ko sprožim metronom
mi gre na slabše

zato polagam
roko na prsi
in šele tedaj
lahko shodim

ne bom mrka
čeprav v-maternična
ne bom mrka
lahko se izvijem

Ciril in Metod sta se zagovarjala
pri Hadrijanu II. Kdo bo podprl
moje iskanje Boga?

Ali lahko ubijem kar čutim
in se prisilim, da grem naprej?
Ali lahko pozabim vse sanje,
zavržem vero v ljubezen brez mej?
Lahko pozabim na sonce,
ki me ogreje v teh mrzlih dneh?
Ne morem,

Če si
veter v laseh,
žarek v dlaneh,
iskra v očeh,
potem pozabi,
da so krila le za ptice,
da je pesem za uho,
da laž otrok je resnice,
in prvo snidenje slovo.