Premnoge poti prehodil sem,
preveč porazov doživel,
a vedno sem znova preživel,
ko v tihih sanjah sem te objel.

December
                    Čas repatice
                    dolgega repa,
                    predolgega spomina

Sredi vesolja klečiva,
odeta v poljube,
in zvezde so puste in neprijazne.
Hitim in naju vlivam v steklo,
lovim trenutke....

............Morda naju nekoč nekdo obrne
            in bo snežilo....

Zašla sem na otvoritev Medane
in nenadoma stala pred tvojimi
minutami. Čudim se
nama. Nama in mojemu sivemu
macesnu. Ali veš,
da ga opazujem ponoči?

pohiteti moram z umivanjem zob
doseči hočem ne biti polna usta pene ko pozvoniš
kot ob zadnjem soncu ko so moje ustnice postajale
litoželezne rešetke kvazipreljubljene školjke

I.

Že od nekdaj sem mrtev.
Čas ni premica vzdolž katere potujem.
Zmerom bom živ.
Svet je nesmisel,
vsakršne logične povezave so zgolj naključje.

presekana tnala
okleščene sanje
brez listja trepetlika
le ovce na paši

Bela miza
modrega odtenka.
Skalpel
številka pet
reže spomine
na režnje.
Režnje za histologijo.

Marionete trenutkov
ujete v konice tvojih las.

V kapljah drsijo
po šipi na oknu.

Noč.
Dežne kaplje pišejo pesmi na strehe hiš.
Njihove fasade so iste kot takrat.
Po cesti se sprehaja zaljubljen par,
ki se še ne zaveda usodnih mesecev.
Ob svetilki stoji mlad japi, zatopljen