Prislonim si pištolo na sence.
Hladen vonj jekla objame glavo.
Všeč mi je.
Razširim nosnici, da ga zaužijem več.
Potuje mi po telesu in povzroča omamo.
Vsi spomini se bodo izgubili v večnosti

Donosim zraku sunca
u okvir tvoje ljepote,
a po vodi jezera moga oka
tvoj pogled pronalazi utociste
i u tisini drhtavih valova
kroz moje misli

Ko se setavlja in razstavlja
Padam in letim:
v krogih, elipsah, spiralah
Misli, ki jih
več nočem, ne prensem, nesmem...

Nekoč sem imela črička.
Ne vem sicer ali je pel prav posebno lepo za čričke,
zame je bila njegova pesem najlepša.
In bil je samo moj čriček, ker je pel v mojem cvetličnem
lončku na moji okenski polici. Samo toliko, da se razumemo.
Moj čriček. Samo moj. Moj. In potem ga je vzela zima.
Sedaj sem vdova...skoraj črna.

v najtišjem mrazu mislim nate
in na tvoje roke...kaj počnejo...
v samoti dneva si mi zadnja muka,
ki jo moram imeti

poljubi jo še zame v snu,
ko ji vabiš solze s svojim dihom,
jo pobožaj nežno,
da umirajoče gine v tvoje bele roke
kako da se srce ne gane...
nikoli zate in nikoli zame

Kdaj me bo zapustil tvoj prekleti klic,
ki od jutra do večera jate ptic
tvojega telesa,
išče moj osamljen bit 

poljubov mehko pest nasuj v copate,
ko se zbudi zavest,
se željno zate jih naužijem
mirno in brezčasno

Danes nekako ne vidim dobro tega sveta,
gledam ga skozi prizmo, ki teče iz srca.
Morda pa je to kar vidim tako celo bolj res,
od vsega,
kar je bilo prej, pa tudi vmes.....
tako se potaplja moja najdražja iluzija, glu – glu....potopila jo je čisto navadna grdobija.