Vsako noč te kličem v svoje sanje,
ko z dlanjo drsim prek svilnatih gozdov,
modrina oči tvojih se razliva vanje,
bredem, bredem, dotik tvoj je negotov,
skrivnost teme vznemirja moje misli,
ko dvigam se prek žametnih bregov,

Imam trhlo pregrado v glavi
in rosnih dvajset in nekaj let.
Puščam si dolge lase
(samo do Medane).
Različnih nogavic ne nosim
kot Fran od Mateje.
Rada ležim na vlaku,

Ko se oblaki
ob takšnih popoldnevih
spustijo med mlado travo
in dregnejo v trenutne minute sveta,
(se dvigne srce
in naredi nebo žareče)
se zaustavi čas.

Na jesen pobiram
borove iglice
po tleh zaraščenih gozdov
in si jih v šopkih vpletam v lase.
Da do pomladi dozorijo nove,
ki jih podtikam
med mlado podrast.

Namenjen si samo
za dihanje
med enim sončnim vzhodom
in zahodom.
Ostalo so zgodbe iz drugih svetov.

Oblakov
Da iz njih iztisnem morje
In soli

Čez ulico
Raste bršljan
Širi se i z uvele korenine
Zavržene po tistem
Ko ji je povedal
Da je našel drugo
Marjetko

Po prvih urah
Španščine
Se iz stare
Svilnate hiše
Slišijo
Prvi sladki šepeti
Flamenka

Topla siva megla
Se je zdolgočaseno
Vlekla mimo
Visečih sledi
Nedokončanih
Ljubezenskih ugrizov
In žabe v ribniku

Z avtom je
Počasi plavala
Po cestnih zgodbah
Ruto ji je že zdavnaj
Odnesel jutranji veter
(zdaj vanjo ovija blede oblake)
Z eno roko na volanu