Vonj po morju.
Tisoč dni samote.

Na pomolu
v Portorožu.

Z ljubeznijo
je vse mogoče.

Lahko si najsrečnejši
človek na svetu.

Kako lepo je stati na začetku
in imeti vse pred seboj.

In potem nekdo vzame škarje,
vse razreže, ponovno sestavi
in vmes izgubi celo tvoje življenje.

In ti živiš trenutek, ki ni tvoj.

Plešem svoj poslednji valček,
dvigujem se na prste, valovim v tročetrtinskem taktu
in se razgledujem po dvorani življenja.
Narahlo se zavrtim mimo vazice na sredini,
kjer se v ritmu zibljejo tvoje rože iz nočnega vetra.
Edine moje rože.
Pomirim se z usodo, ustavim korak,

Pesem naju tepe
med vrsticami.
Išče strani zlepljene,
liste iztrgane.
Besede po dežju
zlite v mavrico
in odvečni balast
pike na koncu začetka.

Sem lepa, prevzetna princesa zakleta,
v tej temni noči sam vrag vame skoči
mi gumbe odpenja, po vratu poljublja,
zaklinja, zaklinja, ljubezen pogublja.
Po obrazu mi orje, po drobu me rani,
poljublja, poljublja, spomin se izgublja.......

V kraju ki ga ni
pa bi moral biti nekje,
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva,
brez obžalovanja v očeh,
brez spomina na mrtve,
brez tolažbe za žive,
kot upanje, ki ne sluti,

Sanjal sem, da pada nate
poševni dež z okusom pelina.
Nošen na krilih slamnatih ptic,
opit od prastarega vina,
da pada name poševni dež.
Vse kaplje

Gre rado navpik,
redkeje na križ,
pogosto na štrik,
najrajši na nož.
Z rezilom na vrat,
z glavo na tir,
z očesom v cev.
V tretje za lon,

Žeti strnišče,
sejati ledino,
garjavo kljuse,
z ovseno vsebino.