Poznam te
po številu črk,
ki so jih
položili vame
in silijo
na jezik
kot besede.

Poznam,

Koliko ljubimcev
pozna tvoj trik
čarodejka,
ko skozi priprte veke
sežeš v rokav,
kjer se pretaka
sladkoba
in s plaho desnico

Včasih se zasanjano
zagledam v mrenasto nebo...

Kdo si?

Prisotnost junijskih noči,
ujeta v mrmranju vetra,
v valovih z obal somraka;

Zapiram se v pot
tujega koraka.
Gledam vstran.
Da ne spregledam sebe.
Posvajam tebe.
Moj korak.

Gledam tiste rdeče češnje,
ki kalijo poglede zgodaj poleti
in zmotijo tako brezskrbne otroke,
kot obešence, v zadnjih dihih, na drevesu.

Po Prešernu

Erato, sovražim te!
In tvoje čare,
da streš mi srce,
ubiješ misli in spomine vse.

Čutim jo,
moč neznansko,
naprej se prebija,
rušilno moč ima.

Zmečkana rjuha,
polna rosnih, nabreklih zenic.
Rosa njegovega pogleda.
Pada. In padam jaz.
Brez njega.

Tak večer je
da nisem neskončna
Vino ima kiselkast priokus
In veter piha postrani

Realnost me bode v naročje
ki prazno seva
Rdeče in Črno