In sedajle pišem pesmi,
kot bi misli celo noč zorele
in vse zgoščene zjutraj na plan vrele,
besede bele kot neveste,
mojim mislim kdaj nezveste.

Poskušam te pretentati, da sem najlepša
in oblečem mini krilo,
poskušam te prepričati, da sem pametna,
zato te poslušam in modro molčim,
poskušam te osvojiti s svojo srečo,
da sem močna, trdna in z nasmehom duhovičim,
a v resnici sem tako preplašena in sama,

potegnil je črto

nad njo so ostale
samotne poti
pomečkane trave
zvezdne noči
ukradeni poljubi

Besede so moje obleke,
mehke in vpojne
z razpetimi gumbi
in madeži studa
na zlikanem stavku.
Zamujam
vso tisto romantiko,

Obmolknejo orgle
v odjugi nezmotljivega,
razpotje minljivosti
v raztopljeno prosojnost,
ker se hranim na hladnem
pred dotiki čilih babic,
ki plešejo same

Izginjam, del mene je ostal nekje ozadaj,
ponovno padajoci udi se odbijejo od stekla,
mislim da ne morem gibati,
mislim, ceprav nimam glave,
ponovno se odbijem, tokrat skozi meglo,
iz daljave slisim sepetanje,
roka me vodi,
odtujuje me od mojih pozganih udov.

Ostarel od straha
Opazuje
Neme slike drugih starcev

Življenje
Ki je šlo v hladni noči mimo
Mu je tuje, kot je tujec sam