Ko se ozreta na zahod
vidita v meglici sivine,
Pohorja planine,
tam dom je moj.

01. OBLIKA
02. V PESMI
03. ČEZ ROB
04. BREZ HARFE
05. ENO
06. BREZ NAVDIHA
07. EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Kje s kom ugaša
in ujčka pletilko
z okornimi prsti,
kakšno nedeljo
s samoto v naročju.
Dve levo,
dve desno,
imeti in biti.
Dve levo,
tri desno,
s počasnimi gibi.

Vse tvoje vode
ujete v nevidnost,
ki sva jih bajala
do negibnosti,
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic,

Morda modra,
skoraj posinjela,
v olivni barvi
starega šinjela,
koraka misel
strumno na paradi
v pozdrav in v slovo
pomladi.

Zaobrni me
Neizgovorjena.
V neznosno tišino,
v dokončno praznino,
beseda odmrla.

Njene oči so lepše od mojih,
njene dlani so mehkejše
in njena sapa je topla kot maj....
Ne vem kdaj sem ti vzela dih,
vem, da z mano ostal bi še...
le kaj te je gnalo nazaj?

vzklilo je
se razbohotilo
nikoli obstalo

Ga ni čez jutro,
ki vzneseno vstane izpod rjuh,
se obotavljivo zaplete v naramnico spalne srajčke
in se nežno zapelje pod čipke.