Čas kosila zbere vso družino,
kot vsaki dan poprej.
Okoli mize posedijo,
kot vsaki dan poprej.
Prav fino se vsi poredijo,
kot vsaki dan poprej..
Oča, mati, sin in hčerka.

Slovenija, kje iščeš svoje sanje?
Slovenija, od kod zdaj vse to sranje?
Slovenija, kam odšel je tvoj pogum?
Slovenija, kaj zmračilo tvoj je um?
Slovenija, glej kam pamet ti beži.
Slovenija, misliš da nisi kriva ti?
Slovenija, kdo plačal ti bo šolnino?

Na moje veliko veselje
vlak pelje in pelje,
skozi vse letne čase
brez postanka potuje,
mojim željam kljubuje.

Prepuščam se toku,

Hej ti, v lepi obleki
ne glej me tako, kot gledaš sam sebe
brez potrebe –
obuvaš si čevlje.

Ostani doma, prižgi si gretje
da toplo ti bo, ko slišal boš petje

Tisoč in eno noč,
prebedel sem tu s teboj.
Tisoč in ena noč,
mirno poslala me v spokoj.
Tisoč in eno željo,
podaril sem ti kar tako.
Tisoč in enkrat izrekla

Po mračnih stepah blodil sem,
Izgnan, pregnan, ostajam sam.
Čutenje, obšlo me je
narahlo kakor hladen piš,
da moje misli brane so,
čuden bil je ta okoliš.

V mislih senca
mi doni,
izgnati smrt,
ta strah prihodnosti.

V glavi kri
zastaja mi,

En sam pogled,
Vse kar se ti zdi resnično,
zbledi v soju navideznih luči.
Povej mi, kaj žene te v neskončnosti
In povem ti, kdo si?
Misliš da si srečen?
Ali misli mislijo?

Dva stola brez nadzora, mislim da sta malce nora.
gibljeta se okoli mize,
ki spominja na poljane Elize.
Gugalnik brez gugala, izgledaš precej slabo,
vendar še vedno bolje kot če zeleno imel bi barvo.
Ko smo že pri zelenem, trava tudi taka je,
marjetice na njej pa veselo množijo se, hehe...

Odtenek rumene barve me spominja
na nekaj...
Obilna ženska otroku razlaga
kaj je dobro in kaj ni...
Suhljat mož, smešnih nog, danes nima rož.
Oblak hiti, mimo vsega
in se mi smeji...