Živiš,umiraš.
V koščico tvojo vlije se besed dotik
in preden prideš do popolnega dognanja,
usta ti napolni z žarom domišljije.

Ogenj ki umira.

Le plamenčki
zagorijo tu in tam.

brezciljno tavanje
    tja kjer se bistvo konča
       in se oči zagrnejo s temno zaveso….

SI MOJ ANGEL,
ANGEL ZLA…
SI MOJA NEBESA,
BREZ KANČKA DOBREGA..

Prerokba mi tekla je ljubo domača,
ti misli presegle so upanja zla,
pretekli so dnevi bohemskeg' berača;
odkrito prekrita si nikogaršnja b'la.

Ko se konča poletje,
zatrepetam.
Prisluškujem govoricam,
sledim obrazom.
Čakam, da prideš.

Saj prideš?

Tvoj čisti glas
odmeva
skozi brenčečo svetlobo
aprilskega dneva.
Safirnost neba
odseva
v jezerih tvojih oči.

Kakšna je?
Tista, ki nosi tvoje ime?
Ki ti je rodila otroke?
Na katero misliš,
ko si ponoči sam?
Naj se pazi,
če ni dobra s tabo!

Praviš - po smrti.
Jaz pa živim danes.
Praviš - povrne se.
Jaz pa nočem plačila.
Praviš, da me vidi.
Jaz pa hočem biti sama.
Praviš, da je večnost.

Z rahlim priduhom prašnate zemlje
in zatohlostjo rane mladosti
je ožemal življenje,
da kakšna bi kaplja od njega
še plodna tla našla,
da vzklije dobrote namen.