Ljubila sem te,
čeprav te nisem smela,
zato, ker sem vedela,
da najbrž ne bo nikogar več,
ki bi ga tako želela.
In sedaj pospešujem dneve in noči,
naj minejo že enkrat....ker boli....

Siva bom gospa,
na klopci v parku bom sedela,
v moji dlani bo le star kruh za golobe,
v mislih mojih pa le tvoje so podobe.....
Le sonce bo ogrelo mojo dlan.
V njej bil nekoč si ves prevzet,
prešeren in vesel,

Tako te branim pred svetom in te zaklepam vase,
nihče se ne bo dotikal tvojih poljubov,
nihče ne bo vdiral vame,
nihče ne bo tako vkovan v nebo,
branim te pred seboj.....za vse večne čase.
Moje besede pa le še šklepetajo,
z živim ledom se igrajo.

Žalosten veter
poje neko pesem
v krošnjah dreves.

Skozi listje v noč
nad mestom osvetljenim
poje.

Zagrnem se v temno modro svilo
zimskega jutra

Odpni svoje misli…
Naj na oblaku, ki se je pravkar izpraznil
odletiva v vesolje…

Misli begajo,
utrujene od odločanja,
ničesar ni čemur bi lahko zaupala,
nikogar ni, ki bi mi rekel, da nimam prav.
Misli begajo,
razbolene od osamljenosti,
ničesar ni, kar bi me ogrelo,

Skrila bi se rada,
pa ne vem kam.
Počela bi kaj norega,
pa nimam s kom.
Pela bi na ves glas,
pa imam zoprne sosede.
Sekirala bi koga,

Pridi.......
nežno vabi misel moja,
v tolmune srčne bolečine,
v lepoto, ki ne mine.
Pridi......
nežno vabi misel moja,
v golo razodetje,

ni vedel da zmore vstopiti.
in izstopiti. bil je kolut in bila je škatla
avstralski skakač
nadaljeval je zaprto igro svojih
prednikov nosil breme ne-odpustiti
ne biti začaran