Nekaj več kot dvajset
kvadratnih metrov
jedrc oklestenih besed.
Visokotonsko v harmoniji
s stropom in koraki tal
z okrušenim mozaikom
pozabljenih spominov.

V tišini noči pokrajina že spi.
Pogled skozi okno mi misel nate budi.
Na ustnice prikrade se šepet,
prebudi v meni se drget.
Mi speča pokrajina prisluhne.
Odene se v zimski plašč,
na njem se drobni biseri zalesketajo.

Danes bova klepetala,
upati ne več ne smem,
jutri bo veliko dela,
dan bo kakor narejen.
Razkril boš kako lepo misel,
od kod neki je prišla
in jaz bom vsa vesela,

v temni sobi, brez luči,
v kotu osamljen starec sedi,
po licu mu grenka solza polzi.

Nikomur  ni  mar za solze v očeh,
nikomur ni mar, če hudo trpiš.
Vsak je prezrt vase zaprt .

Ko sva se spoznala,
sva se smejala,
er sva se ujela,
se super sva imela.

Hipoma sem dojela,
da napačno nit sem ujela,
ko tebe sem sprejela,
se v probleme sem ujela.
Ko si odhajal sem jokala,
a v resnici sem se smejala,
saj bil si kot strup, ki spravljal me je v obup.

Vsak tip pravi mi:"o dobra beyba si!"
tega se zavedam,
s svojimi čari druge izpodjedam.
Okoli tipov se vijem,
okoli prsta si jih navijem.
V mreže svoje ulovim,
jim dihati ne pustim.

Po mestu se nosiš kot pav,
živiš v prepričanju,
da vsako dobiš, ki si jo zaželiš.
Pri meni vse besede so zaman:
hiša, avto, denar..
ne trudi se, le utrujaš me!

Ljubljani se duša ugreza v ure
oči si pomaneš že reka preteče
stoletja pred sabo pustiš zgodovini
s sekundo vsvetli te v blisk pozabljenja
prekleto!
Prekleto preteklo ujeto v tišinah.
Norosti krepost bom zaplenil

Kri svetá tečem,
praznin prenahranjen.
pridi noč vame
da skozte zasvetim.
zametem te čase
v najem ti jih dajem
ki prebiraš duhá