Oprosti, ne poznam te več...
Sediš pred menoj.
mi zreš v oči,
niti ne spregovoriš...

Pa saj ne morem verjeti !
Le jaz govorim, komu ?
Tebe kot da ni.
Zakaj ?

Morda zaradi vremena,
jeseni, dežja ki rosi,
zime pred durmi,
krajših dni, daljših noči ?

Res mi že preseda,
ta beseda me razjeda,
je kot nezamenljiva,
meni res je ful vsiljiva.

Postala je (kul) moderna,
mega uporabna dan in noč,
res potrebna bo pomoč,
da odide ful za vselej proč.

Mega želja le mi ostane,
da besedo za vselej čas vzame,
v kaj lepšega jo spremeni,
bolj domače naj zveni...

Zakaj tako globoke so tvoje oči,
a tvoje srce doraslo jim ni?
Ni zmožno strasti občutiti,
ljubezni vrniti,
ki v mojem za tebe tli.

So vroči pogledi v temi zbledeli
prekril jih s časom je prah.
Sem hotel te spoznati,
se ti razodati,
a ti si rekla mi ne.

Kljub vsem mojim željam,sanjam in upom
ni nič spremenilo se.
To za vedno ostala bo edina beseda,
ki so zame izrekle
jo tvoje ustnice.

Vprašanja so se v meni prepletla
pobegniti se ni dalo od njih,
prvenstveno me je le eno morilo,
radi česa pride in zakaj navdih.

Čustva v meni so moji valovi
vest in um sta medsebojni vihar,
a jaz v tem kontrastnem stanju
ne morem spoznati svoj smisel nikdar.

Mi um razlaga svet in vizije
vest opozarja, da to ni zame,
a če prepustim se zgolj tem  nemiru,
zavem se, da ustvarjam novo muko zase.

Rad bi vedel kaj je prav,
kot Sokrat rad bi se zaganjal
in podiral meje znanega,
pa se vedno kot v zid v vrata zaletim
in v obupu grlo si izkričim,
saj ne morem onstran sebe, vsega.

Čutim, da le jaz sem na tem svetu, samemu sebi kletka, ovira, zavesa, ki mi pogled zastira da ne vidim pravih stvari. Resnica je torej meni skrita, v tej božji šali.

Povprašal bom oblak,
na nebu plava nad menoj,
le kam pot popelje ga nocoj,
da zvezd mi ne prekrije,
mojih poti v noč zakrije.

A dežne kapljice rosijo,
visoko v gorah, planinah
v sneg se spremenijo,
poti prekrilo kot da jih ni,
morda vrhove sneg krasi.

Jesen se poslovila,
prihaja hladen veter že bo zima,
če sonce našlo bo dovolj moči,
da zasnežene gore z žarki razvedri,
ko v dolinah še listje šelesti.

Živim v čudnih časih, so nerazumljivi,
reklam preveč, čeprav so zapeljive,
TV ponuja vseh arcnij na kupe,
da izpolnijo mi prazne upe.

Odpravljajo kar vse tegobe,
odkritosrčno, brez vsake zlobe,
da čakanje pri doktorjih bo krajše,
se z nimi vse ozdravi, živeti spet bo slajše.

Spet iščejo se krivci , času da poseben čar,
denarja nikomur nezasluženega v dar,
sodišča že iščejo vse nepridiprave,
žive med nami, morda le dar narave.

Veselje, sreča in smeh do solz.
Soba napolnjena s pozitivno energijo.

Dan za dnem.
A, ko odideš,
ostanejo le turobne stene,
prazna postelja in
vonj tvojega parfuma.
Še tvoja senca izgine.
Ostanem sama.
V temačni sobi.
Prazni.
Ostanejo le žalost in solze v očeh...
Ostane le spomin...

Ko v šoli sedim,
misli moje letijo k tebi.
Po tvoji ljubezni hrepenim,
in želim si te ob sebi.

Hočem te,
a nemorem te imeti.
Dala bi ti vse,
a lahko si je le želeti.

Težko je verjeti,
se željam upreti.
Hočem se zadreti,
da zelo rada te imam,
in brez tebe več živeti neznam.

Spet čuti srce.
Čuti nekaj drugega kot pomankanje in bolečino.
Spet čuti srce.
Čuti toplo in bližino.
In se odtaja počasi v njegovo dlan,
začenja zaupat,
da se njemu lahko predam.
Spet čuti srce.
Nova ljubezen celi stare rane,
vendar spomin in strah ostane.