Tvoj pogled mi vse pove,
ker skriva se.

Tvoj nasmeh zastruplja me,
ker laže se.

Tvoj poljub me žge,
ker zadnji je.

TUDI JAZ TE BOM BOLELA,

Tonem,
kot kamen v vodnjaku.
Dolga je negova pot do dna,
zavita je steza v blodnjaku,
ki vodi do tvojega srca.
In vem,
da kamor lahko pridem,

Velikokrat se kar vderm vase,
ker nočem biti sama
in te najdem, ker si del moje biti.
In potem govorim s seboj in ti povem
kako čudovito je,
da si v meni
in kako te pogrešam kadar morajo moje misli drugam.

"Želim si šopek ledenih rož in žgočo luno".
"Spet si želiš nemogoče", je rekla modra senca in me pokrila.
"Kaj pa šopek travniških rož, medeno sonce in čisto navadno luno?"
"Ti, lisička ti", je rekla senca in jo odkurila drugam. Še modra ni bila več.

Ostani z menoj,

hočem čutiti svoje telo,
hočem čutiti nemir,

govori mi lepe reči,
ker hočem verjeti in
nočem umreti.

Vsaj ne še nocoj.

Gledam svoj odsev v zrcalu,
želje so zbledele, pogum je izpuhtel,
moj obraz se je izgubil v sivini,
čas se je zarezal vame in upanje mi vzel.

Nimam,

lahko vzamem,
a ne morem vzeti.

Ker nočem izgubiti.

Potopila sem se vanjo.
Dotika se vseh mojih čutov,
popolnoma mirna lebdim v njej.
Vem, da sem tam, kjer moram biti
in ničesar drugega si ne želim.
In ne izgubljam ničesar več.

Govoriš in misliš da slišim.
Sedim in se smehljam,
v mojih zenicah pa divja...

Izbiram trenutek...

Ne vidiš mojih oči,
le redko pogledaš vanje....
tvoj vonj pa me vabi....

Mi lahko kdo posodi očala?
Takšna,
skozi katere se vidi lepši svet.
Nekateri jim pravijo rožnata očala.
Jih kdo pozna?
Jih kdo ima?