Zdi se,
da na vrhu sem!
Pa nisem!
Nisem!

Sedim v mraku..
Z velikanskimi, črnimi krili tema me je prekrila..
Me v temno, nežno svilo ovila..

Rojena iz globine tišine,
tišine, polne kričanja in hrepenenja..
Ta tišina nikoli ne mine,
minevajo le stoletja mladostnega drhtenja..

Devica iz temnega dna Oceana
nalahno plava v temni modrini..
Gladina jo vabi vsa zaspana,
kot ogledalo blešči se v srebrni mesečini..

V temni modrini tonem v neskončnost,
neskončnost drugega sveta, onostranstva;
neskončnost temnega, skrivnostnega življenja,
neskončnost noči, polnih solz in trpljenja,
neskončnost prazne duše in lebdenja..

V bele višave dvigajo se skrivnostne meglice,
vsaka od njih svojo dušo nosi..
Zlat prah se vsuje izpod peruti bele ptice,
pade na travo, zapolni kapljice prozorni rosi..

Naša mati Zemlja, ta prečudovita okrogla stvar,
ki v temnem, skrivnostnem Vesolju lebdi..
Mirno, počasi, sanjavo se vrti..
Za nič, a vendar za vse ji je mar..

Po licu tiho solza spolzi,
v sebi skriva zgodbo bolečo..
Spomine na vse temne noči,
ko srce se ji je spremenilo v zver rjovečo..

V čarobni modri noči,
ko vsa Zemlja mirno spi,
biserni labod svoja krila usloči,
drobno solzo iz strtih oči spusti..

Prijatelj moj..
Odšel si, rekel zbogom nikoli..
Spala nič ne bom nocoj,
ker vsi spomini nate bodo prišli okoli..