Tiho ždim v kotu mraka..
Čisto tiha, čisto sama..
Težka in trudna je moja glava..
Težka in trudna so moja ramena
pod ogromno težo neznanega bremena..

Misel potuje
na perutih angela.
K tebi se mudi.

Kje si, sprašuje?
Hrepenenje jo sili
k duši sorodni.

Brez besed in brez obraza moja duša kot nakaza
skrita in na zid pribita siva vsa in v prt zavita
zvija se in krotoviči preganjajo jo vsi hudiči
zanjo ni miru in ne zavetja daleč je do vnebovzetja.

Deklica temnih oči,
njena koža prosojne polti..
Dolgi črni lasje tiho po sivem betonu drsijo,
temna krila v soju mesečine se bleščijo..
Mrtva, poškodovana v rahlem pišu potiho drhtijo..

cvijet naranče
koji si mi dao
kad smo se sreli
bio je kratkog vijeka
bijele latice
požutjele su
i počele smrdjeti

Zakaj usoda naju prej ni združila,
da morda ljubezen bi med nama vzklila
zdaj pa vse preveč gorja sem že prestal,
da bi zopet roko v ogenj dal
.Lahko kot prijatelja bi osebno se spoznala
o marsičemu poklepetala

Že dolgo ne diham več in samo loputam z vrati.
Hlad se je naselil vame, poln osamljneih večerov
in nedotaknjene svile.
Samo vino prinese šibkost v kolena
in izpira resničnost.
Strmim v prazno, ves svet je zdrvel mimo mene.
In potem postojim pred zrcalom in

I run through the wood
I follow the bloody trail
I hear the gasps for life
I smell death on this route

(I am Omniscient)

Viharni Pirani,
na robu mesta,
neizpetih pesmi
in nekaj luči.
V valovih
povodni mož
liže solene si prste,