Pridi, pridi, lepi vran,
odpočij si na moji rami..
Nikdar več ne odleti stran,
s svojimi temnimi perutmi me objemi in omami..

Stokam, rjovem, kričim..
Tisto luč v daljavi doseči si želim..
Ne morem, ne dosežem..
Pa če milijon niti prerežem..
Še zmeraj me jih bo milijon zavezovalo,
še vedno me bo milijon močnih rok zadrževalo..

Med zvezde dvigujejo se temne sanje,
sanje skrivnostne večnosti..
Kakor majhen otrok verjameš vanje,
so kot čarovnija tvoje gorečnosti..

Izpod črnih las dvoje sivo modrih oči strmi..
Gleda vame in se mi potiho smeji..
Ne vem, po čem tako zelo hrepeni..
Česa si od mene tako močno želi..

Deklica majhna stopa v temi..
Snežno bele so njene krhke ročice..
Žalostno gledajo njene temne oči..
Bose slepo stopajo njene nožice..

Slonim na oknu in gledam v temó,
v zvezdnato temno modro nebo..
Tja, kjer srebrni potočki Rimske ceste tekó,
daleč v globino noči seže moje oko..

Pila sem iz čaše človeka tega,
nisem okusila modrosti..
Izpila sem do poslednje kapljice vsega,
nato pa ugotovila, da pijem iz čaše človekovega zla in slabosti..

O mračni jek jesenskih dni!
Vsak beden list, ki se spusti
kot seraf mehko na zemljó,
strmi skozi sivi baldahin
globoko v zvezdnato nebo,
tja k Pleias...

Bojim se noči,
ko se umirijo zvoki,
misli pa postanejo glasne.
Bojim se,
ko se prikradejo podobe,
bolj jih nočem,
bolj so jasne.

Spet je dan brez tal,

in ne vem kje sem,
pišem morje ti besed
in čakam, da bo kaj potem.
In ni, seveda ni.

Vse kar napišem,