In včasih se mi zdi,
da še zase ne znam poskrbeti,
padam...padam...nujno mora me nekdo ujeti...
Drugič pa je spet tako,
še kar gre in bo že šlo...
Pa ni tako, brez tebe je težko...
Saj sama kar lepo živim,

Bila bi žarek v tvoji roki,
v meni bleščal bi še prah,
bila bi sreča v tvojih mislih,
ob meni bi pozabil strah.
bila bi školjka poleg slike,
v meni slišal morje bi in pel,

Pobožaj me z nežno mislijo,
poljubi z dišečimi sanjami,
naj trepetam v sopari tvojega vznemirjenja,
naj se mavrično prelivam v tvoji sreči,
zavij me v svoje pesmi,
naj se ne izgubim brez melodije,
v tvoji nedorečenosti.

Ljubil je s kotički svojega nasmeha,
v očeh iskril svetlobe tuj odsev,
iskal v sebi je in drugih,
objem njegov je hrepenel.

Lahko berem tvoje misli,
ko v nov dan z tabo se zbudim,
že spet občutim tople visli
in čutim vonj tvojih oblin.

Po Burji diši.
Peneče se morje
V bregove zaganja.
Skale premika,
drobovje razkriva.

Tako rada
bi bila ženska,

vsaj tisti trenutek,
ko Tvoji prsti
objamejo moja zapestja.

Proti reki sledim stopalcem
(kako je škratek premagal belino?)
za mano ostajajo le še kiklopi
(zakaj so zako drugačni?)
in me vračajo na Zemljo.

Danes je poseben dan

Sonce nima tople luči
Zrak ni opojno svež
Ni dan kot vsak