Svet med stiski rok
in bliski sok pogledov
bolečine na sedlih ironije
vonj prelivanj

Obstal je ob pogledu na
obotavljanje dežja
in mrak spremenil v dan.
In obstal.
Ponovno.

Kako neumno.
V odsevu senc babičinih svetilk
uvidiš krošnje erotičnih dreves.
Ki se celo potijo.

O, ti moja zavidljiva sreča,
ki rešuješ smrti
ali zgolj podaljšuješ
čakanje nanjo - tisto pravo!

Drsim po tvoji koži,
kot kaplja po šipi polzi,
v sebi čutim nežno drhtenje,
ki hoče na plan,
sili in sili,
noče ostati ujeto,
hoče se čutiti svobodno
in krila svojega hotenja razprostreti.

Sedim ob oknu,
snežinke se spreletavajo po nebu,
radio navijem naglas,
da utišam bolečino,
ki se v srcu je rodila.
Zrem v daljavo
in na obzorju majhno piko zagledam,
ki se oddaljuje vedno dalje in dalje...

Zaprtih oči poslušaš
ventilatorja groteskno hrumenje ali pač
šelestenje preperelega listja pod nogami.
S pogledom bi prehodil Schwarzwald.

Zunaj sneži, na oknu se hranijo ptice,
pobirajo sončnične mrvice,
bela pokrajina v meni zbuja spokoj,
v njej so pokopane moje sanje s teboj.
V njej so pokopane moje želje,
v njej ležijo moja hrepenenja,
moja poželjiva hotenja,
ki se bude pod taktirko drsenja
bele snežinke na moji koži.

Sjeo sam na ono isto mjesto
odakle se pogledom u nebeski mir razvlačim,
dohvatio sazviježđe
i u njemu raskošne puteve tvoje beskonačnosti zadržao,
zaručio te riječima i na ispružene dlanove
položio tvoje zlatne obraze.

legla bi v trave
v vonjave sena
in žit
in poletja
legla v sanjave
meglice jutra