Kdo sliši besede
ko se riševa s snežikami
v nanovo pobeljeno vesolje?

Polagaš mi kamenje v to že tako težko telo,
pa tvojega odseva sploh ne vidim v ogledalu.
Kažeš mi nadmoč, groziš s temi čekani,
spravljaš me v obup in ustavljaš moje misli.
Včasih me potisneš, da padec izgleda lažji,
drugič me pobereš, da padem lahko spet znova.
Zakaj me sploh še gledaš, zakaj ne odideš?
Zakaj igralska kariera, ko pa Holivud je daleč?

Od kod ta tesna bolečina
Ki pritiska na lobanjo
In jo veča
Da postajam le izbuljene oči

vajen si prvih slan in naletavanj snega.
zdaj že veš kdaj pridejo
se jih zavedaš. ko zapuščaš sledi
veš katere so tvoje.

Pogoltnilo te bo kot plamen
ko mu zmanjka voska.
razdiral se boš tuhtal nepremišljene okove
skušal biti Copperfield.

V samoti živim,
tiho trpim,
v kotu žalostna ždim
in gledam življenje,
ki mimo mene drsi,

Beli pesek.
Vanj se noga mi ugreza,
ko po njemu hodim
in kot izgubljena blodim,
ker sem te izgubila,
še preden sem te dobila.

Sončni žarki so v njih ujeti,
ko glavico h glavici tiščijo,
se med sabo mirijo
in se v vetru vrtijo.

Na mizi zvezek leži odprt,
oddaljen in hladen,
kakor da z mano je sprt...
V daljavi,
daleč od Antigone in vseh valčkov,
se tvoj obraz pojavi
in zaželim si, da svet bil poln bi srečnih parčkov...