Po vseh udih žalost me preveva,
spanje mi veleva,
a jaz ne morem spati,
želim si pesmi brati,
ki pišejo o žalosti
in dajejo občutek, da nisi sam.

Prepadi vedno novi in novi.
Rešujem se, pa se nikoli ne rešim.
Eno samo padanje, nikoli preprosto.
Tvojih 50 let in mojih 100 let samote.
Nikoli jih ne izbrišem.
Skrivanja nočem, resnice ne prenesem.
Ljubezen večno končna, komplicirana reč.

Za menoj bo na mizi ostala
le skodelica hladne kave.

Ampak jaz grem.

Sol in
jamborov ne šteto.

V veter
pišem Tvoje ime.

Toplo je,
kadar se dotaknem
rumenega lesa,
prelitega z jutrnjimi žarki.

Na dosegu tvoje roke, kadar potreba je velika,
tam, če mi ukažeš in naredim kar te mika.
Ne prosim te za nič gospodar moj,
le želim, da bi opazil, da sem suženj tvoj.
Da od tebe sem odvisna in da hodim za teboj,
tudi če se nikdar ne obrneš in pogledaš za seboj.

Osamljen večer,
še eden med mnogimi
tujci, ki v sencah
lastne postave išče
najbližje,
celo ljubezni.

Pod dežnikom sva hodila,
z ramo rame sva se dotikala,
v dalji violine so igrale,
skrite sanje so vstale...
V teh sanjah sva midva živela
in bila sva vesela,
ker sva se rada imela.

Nalivam si kavo,
kar tako za zabavo,
da pozabim na bolečino
in srca sivino,
ki se dviga nad jasnino,

Ob tebi sem nase pozabila,
ob tebi sem kot v snu hodila,
vate sem se zaljubila,
slika se mi pred očmi je zameglila,
slika o realnem svetu,
ki težak in tuj je poetu.