Napolni me srečo
Napolni z žalostjo
Napolni me z obupom
Z ničem, vakuumom...
Zaradi mene me lahko napolniš
S sabo
Z bolečino
S čimerkoli

V meni nekaj krici na ves glas,
a nihce ne ve,nihce ne slisi.
Kot skrivnost me vcasih prevzame,
vpije v crnino brez dna,

Bolestno se s kremplji oprijemam zadnjih kapelj obstoja. Sprana, pozbaljena in obupno prazna tavam po vseh zametkih novih vesolji.

V Franciji požigajo.
Evropa v plamenih.
Nad Lud se prebuja.

Sonce spi/sanja sence;
svileni šali lažne inteligence
plapolajo kot zastave noči.

umika se v hišo najglobje v klet
bi ne poslušal padanja vode
zamolčal bo počival pravi
ne more gledati umiranja svetlobe
že ves dan umira
bi ne slišal utrujenih preletov
listje gori meglena zadimljenost
duhal ne ne

Odkar pomni moje srce,
še preden začelo se zavedati je bitja,
nosi v sebi tvoje le ime.

Kot žareč plamen ugaša
Nevidni smisel
V meni se oglaša

na dan zbistri se potok žuboreč,
od želje v sebi ves goreč,
prihaja z mislimi pobit,
saj drevesa več ne cvetijo,
zelene barve so prekrite
s sivo barvo naše ceste,
tebe čaka, da živi, ni te,

Ko gledam zvezde
Vem da nekaj je
Čeprav zares ne vem
Kako je mogoče