Kaplja za kapljo.
Plak, plak.
Kaplja za kapljo
je čistila zemljo,
sipirala umazanijo v globine.

Jaz pa sem poslušala
kapljo za kapljo.
Plak, plak.
Bi umile tudi mene ?

Koliko lažje je živeti, če ljubiš ta svet.
Odženeš ves odpor s svojih ramen.
Osvobodiš širno ljubezen v sebi.
Spustiš sovražnost v nebo.

Usoda je tako hotela...
Usoda je tako želela...
Preklinjam te sonce, preklinjam tema.
Preklinjam ljubezen,
ker bila je le žejna sla.
Sla egoizma, sla belih narcis...
Preklinjam te ura,
preklinjam ta dan,
preklinjam te mojster ukan.
Trgam in grizem,
param in režem, tebe, nevidna zanka.
Hočem svobodo,
hočem utrip.

Žereš piješ, se ga vliješ in nato v trugi zgniješ.

Če je 0 = vse in če je konec, nekaj kar je neskončno, potem nočem nič od tebe in hočem da se vse ne konča.... 

Težke kaplje padajo,
tolčejo ob usnje,
črno kot noč me skrije,
Pred pogledi ljudi.

Krokar zapoje za mano,
melodije ne spoznam,
vendar vseeno poznam,
besedilo krakajoče pesmi:

Spomnim se vetra, ki
ti je kuštral lase, ko
sem bral prihodnost
iz tvojih dlani.

Spomnim se nasmeha
na tvojem obrazu, ko
sem ti pokazal prežvečeno hrano
v svojih ustih.

Spomnim se topline, ki
je žarela iz tvojih oči in
grela moje srce.

Kako idealno je človek sestavljen
v duši nosi zunanji svet,
kar ga prevlada ga tudi prekrije,
na koncu mu srce piše razplet.

Vesoljna vaga je stanovitna
tu ni prevare, duh vse zazna,
kdor sebe laže, toliko hitreje
spozna svojo muko in stanje gorja.

Čas vse hitreje odšteva minute,
da bi jasneje vsakdo spoznal,
premnoga stoletja nekoč preživeta,
današnji ritem je že pokopal.

Ona moja je kraljica,
ko jaz sanjam ona spi,
nisem vreden nje oči,
nisem vreden da me gleda,
da se od daleč mi smeji.

Jaz sem jaz
en obraz,
a ona angel tisočih.

Vsako jutro, ko me budilka zbudi, si želim, da bi tu bil Ti. Da bi ležal ob meni in me poljubljal po rami, objel me čez pas in zašepetal naglas: ''Še sem tu, ne boj se tistega strahu. Naj te ne oklepa, ampak moje ti srce odklepa.''