Danes sem sanjal tvoj vonj, opojno omamo občutkov, ki me spominjajo, da sem se vedno živ. Všeč mi je bila apatija, ki je zajela moj bit, ko si pronicala skozi moje pore.

Zmeraj se spomim, dni ko si kopala,
Vedno se bom zapomnil dni, ko si me ganla,

Gnala si me, da kopljem, kopljem globje,
da kopljem globje kot so kopali prej...

Globje ko sem kopal vedno bolj sam sem bil,
globje ko sem kopal manj premražen sem bil,

Z bočnim vetrom in hrabro kretnjo,
sem izvedel svoj zmagovalni udarec,

nič koliko obupanih krikov je bilo,
nič koliko obupanih obrazov je bilo,

vse sem presenetil...
In zmagal...

Kosu stekla in nekaj kratkih užitkov,
sem naklonil moj čas, danšnjega večera.
Rajše bi imel negibne slike popisanega papirja!
Tako manj trpi moje ustarjalno življenje,
tam se vsaj pomalo, porajajo nove misli...

Dolga belina,
kot polje v Prekmurju
poprečno zorano.

Na belem črnina,
kot glavnik skozi lase,
kot vojska v pozoru.

Veceras se bjelina moga tijela topi
i nestaje u tvojim zagrljajima,
jer vrijeme ljepote tvoga bica
mirisno ulazi u moju dusu,
a zjenice, to nebo mojih usana,
sapucu zvijezde,
slazu u nebeski cvijet moje misli

Brezkrvne misli o svetu
mi polnijo možgane.
Neskončne reke sanj
se pretakajo po njih.

Razmišljeni tokovi spomina
se naseljujejo v meni.

Mrtvo sonce sveti na nas
Ubite so naše sanje
Ničesar več ni kar bi nas gnalo
naj potopimo se vanje
Mrtve gore obdajajo dolino
v kateri se silimo živeti
Ne znamo več najti smisla

odmrli cvetovi
popadajo na tla
stebli ostanejo
ne bo pozabila
v sebi sonca
vaza