Z vsako svojo mislijo,
se potopim v pozabo...
in tam ni več večara,
in tam ni več jutra,
v katera bi človek brezbrižno zijal.

Dramež, jutra v teh očeh
izda pozno noč
v kateri žare misli
v katere prikrade se dan
Pomislim na ....

Doživljam posljedno smtnost...
kateri danes ne postavljam posebnega pomena...
kot nič kolikrat prej...
živel bom...
dokler moja duša ne doživi vsega
in spozna kdo je, in zakaj je ne cenim...

Zivljenju ne dajem nič kaj več smisla, kot ti...
Živim za jutri....
Ker si dajem upanje da bo moj jutri boljši...
Boljši kot je današnji jutri....
Današji jutri je vedno boljši kot včerajšni jutri....
Torej vem da ne tonem....

Vrinem v veter stihe,
ki jih po planini raznaša...
brez doplačila....

Čeprav je namočena v vodi že 14 dni
še kar cveti...
Cveti za vse te dni in zmedeno zastruplja vodo

Odstavek pokloni ji odrezane noge,
in odviža po svoje.

Dokaj vrtim se okoli sonca
Dokaj vidim noč in slednji dan.
Trpežjivo, poslednjo tvojo dlan
Trpežlovo vidim konec svojih sanj
Vročičen in vdan.
Sprejemam še zadnji smisel

Drevesje v mirnem mraku
pravično se obrača v vetru
Tu se park poklnja tvojim nogam
Govorice se skladajo s kozarcem
Tu se zgodba konča....
In tvoje noge se priklanjajo parku.
V vsaki novi noči, pepelnik se polni
Rastem v skladju z vnemo.
in govorice se skladajo s kozarcem.