Zmjem z galvo ko se ne obotavljaš.
Zmajem z glavo ko se odpravljaš.
Vem da mi bo žal potem ....
In zmajem z glavo!

Dan se jutru dela.
In jutro naj se ne prikaže prezgodaj!
Ker potem bo dan tečen in
jutro ne bo služilo svojemu namenu.

Pesem za pesmijo se pišejo same.
Jaz kot pesnik le pero usmerjam.
Pero, ki izgubi se v pozabo.
In list, ki nesrečno ostal bo večno.

Jutru!

S prvim se začne
in potem vsak nasljedni
potresa svoj pepel nanj.
ko jih je polna skleda.
Stresem jih kamor grem na stran!

Misli moje naj bodo moje
in če jih kdo občuti naj bo preklet.
Preklet tako kot so preklete misli moje,

Tik pred zdajci sem se ujel v jelenovo mušico,
ki se je hotela splaziti skozi špranjo moje nočne omarice!
Naj me bodi sram!

Topotaje se ko miš prikradem k tebi,
v tej uri nočni.
Z levico sežem ti v lase,
se stisnem k tebi.
Bodi moja glasno šepnem ti v uho.
Po minuti tvoji, obrnem se nalahno.
In oddremam svoj pohod.

Roža naj mi cvet ponudi,
naj vzmem ga s sladkobo sanj!
Otožna reka naj se vije
Vije naj se daleč stran!
Svojo večnost naj izlije...
naj izreže si bodočnost tam!
Bodočnost ne mojih, vendar čigarkoli sanj!