Je prazen lonec domišlije, čakam da bo poln, da se zlije po papirju, da plaval bom kot čoln, po morju poezije.

Kam pojdeš ti Otrok Narave,
postlana ti je pot do slave,
polna neznanih je prigod težav,
povzdiguješ zdaj svoj duh dišav.

Z zvezdami se smejiš,
greješ se s Soncem in hitiš,
na temno stran meseca,
kjer čaka te ....

Zdaj si tam, in tudi tu.

Trohneče padam v votlost sebe,
kot mah preraščaš mojo dušo.
Poslušaj! Slišiš? Ni srca...
V strahu samost drgeta.

Skozi režo budnosti
se topim vate.
Vse naokrog sanje,
jaz pa po kapljicah
padam iz njih.

Izpij me,
bleščečo temino mojega pogleda,
vzemi ta ogenj,
kipečo mehkobo drhtečega telesa,
slap rdečih las,
ki pada po gladki koži hrbta
in boža dva štrleča popka,
ki se dvigata k tebi,
žejna tvojih ustnic...

Ko se mrak trepetaje potaplja v temo,
začutim narobe.
Odprejo se vrata v obrnjeno srce.
Ni obzorja, ni smerokaza, ni prav.
Samo je. 

So trenutki,
ko je treba molčati.
In čakati...

Da iz pogleda zraste poljub.
Da se prsti pretočijo v melodijo.
Da se pajčevine v čipko spremenijo.

Neizbežno je:
- da prihaja,
- da odhaja.

Jesen, že trka na vrata -
svet tone v počitek,
na poti je ptic jata.

In ti, korakaš stran -
vzel mi boš ves užitek,
sprašujem se, je bilo res vse za manj.

Napisane pesmi,
so imele namen.
Niso ga dosegle,
zato več ne pišem.

Več te ne rišem,
portrete sem zažgal.
En nedokončan akt,
je le še ostal.

Plešasti Janez,
Kranjce peče.
Zavisten danes,
pesek meče.

Danes pesek,
včeraj polena.
Skupni presek,
jedro problema.