Objemi me, kot me znaš le ti, poljubi me, naj telo mi zadrhti. Objemi me, kot da zadnjič je, poljubi me, to je najpomembneje. Objemi me z zaprtimi očmi, poljubi me,- naj to najin bo remi.

trenutek sreče je boleč spomin ki te osrečuje v megli pravice in boga našega očeta.

z mislijo potuje s teboj v krvavi boj nesmiselne vojne ki se po navadi konča zelo žalostno in tumorno.

trenutki sreče se vedno delijo na dve parcele kakor vsajeni kropir in solata ki nikdar ne dozorista skupaj.

Nocoj bom poslušala glasbo,
ki ne bo otožna,
nocoj se bom glasno smejala..
morda bom zaplesala,
nagajivo,
kot sem včasih znala,
te bom pogledala čez množico
in vedel boš,
da je čisto vseeno,
če je zunaj jesen,
saj so najine oči mlade.

Nocoj,
pridi pome nocoj..

Obsojen na dolge in
neprespane noči,
se prepoten zbujam
v postelji in misel o tebi
je še vedno sveža.

Obsojen na srbečico v očeh, ker
mi dnevna svetloba reže 
nespočite zenice,
ne vidim sveta okoli sebe.
Le tebe.
Le tebe.

Tisoče migetajočih lučk,
posejanih v pravilnih vzorcih,
kot bi jih postavil zemljemer,
je v noči oblikovalo najine sence.

Vrata so bila na stežaj odprta,
vabila so nočne ptice
v spokojen dom mrtve tišine,
ki je vela med nagrobniki.

Na poti... Prag osencene teme...
Oddaljujem se in spet približujem.
Rajski vrtovi črnih orhidej.
Oster kisel vonj.
Vanilija in cimet...
Mrtva sldkoba...mrzel pot.
Ljubim te...samo enkrat...

Gledam tvoje polne ustnice in
iz glave ne izgine slika
njegovega jezika, ki
se kot slinast polž
zariva globoko v tvoje grlo.

Vidim njegov penis, ki
ti riše nasmeh na usta in
tvoje lepe očke, ki jih
pripreš, ko pusti svoj življenjski eliksir
na tvojem obrazu.

Odkrivam neskončna notranja obzorja
v vse večji tihoti notranjih poti,
bolj ko samota mi srce ovija
več zvem o sebi in kaj me polni.

Tišina zaveje v mojih korakih
globoko med listjem jesenskih gozdov,
le krik skrite šoje med vejevjem bogatim
in šum pod nogami drevesnih darov.

Vsa ta tihota je slikovita
nevidnih priprav na zimski čas,
pod odejo šumečo je skrito mahovje
in korenine stoletnih gozdov.

Ne zanašam se na zveneče besede
le preko izkustva resnice živim,
vse ostalo je le filozofija,
ki ne najde srž bistva,
zakaj se z življenjem človek bori.
S svojimi čuti sem v kontaktu
oni mi dajo zaznave vsega,
želja, odvratnost iz njih izvira
oni so vid vseh mojih meja.
Svet se razvija iz umskih silnic
brez dialoga uspešnosti ni,
preveč revnih med nami
ta projekt nam ustvarja,
a to kar ga živi ga briga ni.
Noče spoznati,
da je duša resnica,
ki ga rojeva in tudi uniči,
če jo v telesu um ne spozna.