Je le eno sonce, center in v cenrtu Jaz.
Jaz, beseda brez pomena, brez tipljivosti.
Vse mineva, sonce potuje, Jazi živijo v slepoti njihovih oči.
Nihče ne vidi, ne vidi tebe, ki jim daješ življenje, zdiš se jim samoumevno.
Le Jaz sem tu in se zavedam tvojega obstoja, vem da mi daješ luč.
Temno luč življenja.

Kaj dal bi, 
           da jutro lahko bi brez nje se rodilo
           in da v meglice nad mestom
           ne bila bi odtisnjena njena podoba?

Male iskrice sveta

1.)Harmonija čudnih dni
2.)Gospodična
3.)Izgubljen dih
4.)Mala moja
5.)Pismo njej
6.)Se spolniš?
7.)Sence
8.)Še oblak te želi
9.)Ta svetel spomin
10.)Težko čakanje

Jutranja rosa v travi,mesec na strehi,mesečina na nebu-zvezde v očeh.

dejal sem ti poglej me
smeh razlije se preko obraza

Trganje resničnosti,
ko se nebo cedi v valovih
na moje nezaščitene lase
v mojo nezaščiteno notranjost

Kaj mar mi lendavskih goric
           in vina, ki še srce opija,
kaj mar mi prekmurskih je ravnic,
           bogastva polnih polj v jeseni,
kaj mar mi jutranjih meglic,
           klepeta štrka v jati zapozneli ?

Vrhove prej surove zdaj pobelil bel je sneg
in kakor njene grudi, špica v višine zre,
zre proti nebu, ki sam sebi se neskončen zdi,
mene trga od lepote, trga zdaj me od strasti.

Kaj počel sem,
vse te dolge noči,
sprašuješ ljuba me ti.

Studeni stidljivo i sporo
uvlaci jesen u nasu sobu
i sve cesce kaplje po prozorima.