Moje življenje je prazen list
med praznimi listi drugih ljudi
zato se sprašujem
kaj je življenje?
Je to tavanje med ljudmi,
ki mislijo le nase,
ki ne vedo kaj je prijateljstvo

Mir,dušni prezir,
samote je čar,
ki se ne pozabi nikdar,
občutiš ga le,
če se zaveš, da je,
kako ljubim ta mir….

Kot smet,
v svoji nemoči ujet,
že spet...
Poet?
Med nebom in zemljo,
na križ življenja razpet!
Nemo,
brez besed,
z vse manj upanja na boljši svet.

Ljepota mog sjecanja u bozanskom pogledu starog duda,
sto se dostojanstveno s mirisima iz zavjesa po sobi siri,
u sjetnom odsjaju slika sa pozutjelih stranica albuma,
u ovoj besanoj noci moje duse, svu iskrenost prijateljstva
nebeskom besmrtnoscu pjesnika, u tecnu pjesmu plete.

Pisati? Misliti?
Kaj pisati?
Zakaj pisati?
Dati?
Vzeti?
Živeti!

Morda je luna.
Kriva, da sem.
Danes tako tak.
Saj se ve.
Kakšen tak mislim.
Tak, da nisem.
Nisem kot ponavadi.

Ko jočejo oči,
tako močno ne boli,
Kot takrat, ko srce krvavi.
Ko oči polnijo solze,
ker kri iz zlomljenega vre srca,
takrat brezčutna bolečina boli.

V precepu misli se zavem,
da v resnici malo vem.
Večkrat praznoglavo mislim,
sledim napačnim vsem potem.

Zazrem se v ogledalo
in vidim rahle gubice okrog oči,
lica udrta, smehljaj bolj grenak,
nos pa kar nekam štrli.
Vprašam se, Anabella, si to res ti?

My hart was broken,
when the exboyfriend left me,
but I survivied.
My tears were drained,
because I met another man,
who cured my soul.