Čisto enostavno
lahko
pozabim na
nekdanja opravila
mojega življenja.
Mojega.

V trenutku sreče
prelijem kapljo
grenkobe bola
v notranjost.
Notranjost sreče.
Notranjost mojega
lastnega sveta.

kot ogledalo skrinj uma
čakam na odzven
jutrišnjega dne

Bo zadišal veter,
ki bo spletel kito
kožnih celic odprtih dlani?

Tvoj pogled meglen,
V mojih rokah nem.
Skrbijo me stvari
pokrite z listi objokanimi.

Življenje beži in pušča sledi,
sledi, ki jih ni.
Hitim za njimi v vsakdanji divjini
a le pogrezam se v tišini.

S prsti se sprahajaš
Dvanajst rdečih ustnic
In nerazumljive besede,

Skočila bi v okno
In se stopila z njim.

Na drugi strani
Rumenina jesenskih listov,

Med naju se je usedla
Majha nedolžna žalost.
Z velikimi očmi
Strmi gor, v najine poglede,
Ki se držijo vsaksebi.

Pisati?Misliti?
Kaj pisati?
Zakaj pisati?
Dati?
Vzeti?
Živeti!