Ponudil si mi roko,
Da bi stopala
Po konicah tvojih prstov.

Telo mi drhti,v silni omami srce valovi,
kot plima oseka pretakajo se,
občutki veselja - ali to ve?

To je prvic, da sem pesmi uredil v neko zame smiselno celoto. Po poteh hedonista je zame en cikel uma. Za vas...kdo ve.

1. Enajsta
2. Dvajseta 
3. Deveta
4. Pollux
5. Petinštirideseta
6. Osma
7. Triinštirideseta
8. Šestnajsta
9. Oseminpetdeseta
10. Sedemindvajseta
11. Enaindvajseta
12. Štirideseta
13. Nulta

Rad bi tebe,ljuba,se napil.
Kot strupa,ki bi umoril,
kar slabega v življenju sem rodil.

Čez obraz mi tvoja dlan,
kot dih otroka nežno zdrsne,
da občutek nepoznan,
z ustnic vročih dih mi jemlje.
Pa te sploh ob meni ni.

Včasih čisto sam,
zavit v prazen dan,
nemo dežne kaplje štejem.
In zaman si grejem,
na ostankih sanj,
ostanek svojega srca.

TRETJIH TISOČ LET

ZA OBLAKI POTONE DAN,
UTRINEK OBSIJE TEMO.
V TEMI SVETLOBA.
V MENI LENOBA.
KAKO SE UPREMO,

Nekaj umira 

Med nama.
Med sklenjenimi prsti
Je našel špranjo
Sibirski anticiklon.

ali obstaja podobnost dveh ljudi...
podobnost dveh poti, ki prelivata se
v soju dveh luči,
ko čas brezmejen, neusmiljen kaže ti pot...
... brezmadežno... pot brezčasja, pot brez poti,
pot skozi lastne misli, brez zmot,
polno veselja, usmiljenja, žalosti, hotenja...