Tipke tipljejo
     in bezajo v mojo rano....

Lahko čutiš utrip srca-
    preko krvi, ki ga prenaša po meni.

Ena minuta sovpada z veličino Mont everesta!
Ena ura svojo ogromnost kaže v osi okoli sonca!
Čas teče…
Črni kazalec leze prav počasi…
Leze kot da se noče niti premakniti!
Vsakih nekaj minut moje telo vzdrhti od strahu in bolečin…
Do kdaj bom ujet tukaj?

Rada bi ljubila te,
še rajši pozabila,
a zdaj spoznala sem,
da prišel je čas,
ko pomaham ti z roko
in poljubim te v slovo,
ne vem kako ti naj povem,
da ljubiti te ne smem.

Jesensko listje v katedrali,
pajčevina spi v zvonovih,
v bronu kot mraz tih zrcali
obraz razbrazdane poteze,
v hladu šelestijo breze.

Predstavljam si jo v družbi nad
zalivom. Sedi s prekrižanimi nogami,
malo odmaknjena posluša modrovanja vrstnikov
z obale. Situacija je zanjo neznanka. Komaj ve,

Koliko stoletij že sedi na robu prepada,
pod vrbo žalujko,
kjer globoko spodaj teče hladen potok.

Leto minilo je,
se čas je zasukal,
v naši nevednosti
nas vse je obkljukal.

Koraki pomladi na promenadi
pojejo pesem tiho v polmrak.
Glasba neskladja prši iz ozadja,
modrikasto sonce se staplja v oblak,
poljublja čelo blede neveste.

Ko bom znala izreči
odmerek sugestije neba,
bom znala poslušati
tuje besede, izgovorjene
z mojimi ustnicami
navdiha in pridiha
strešnih podstrešij

Brezna so spet prazna.
Le obljuba spoznanja
temačnih toboganov
v globino moč-virja.
Vira moči. V noči me ni.