Tek je pocetak naseg ulaska u jesen,
tek stidljivo progovara zrela ceznja,
ali u svakoj struni tisine dise proljece
i kao da smo jucer, a ne danas,
zeleni uzdasi trzaju nase zjenice
i nasim ocima neprestano cvjeta miris lipe.

Je lunca zasjala nad našo vasjo
vse tiho in mirno je bilo
le tu in tam se sliši
glas mačke mijav ali psička hov

Sto tisoč besed
prekriva sled,
ki vodi poti,
do tvojih noči.
Sto tisoč laži
srce preživi,
za en sam dotik
tvojih dlani.

"Čuj kolega,maš kaj drobiža?"
se mi hitro bliža
njegova podoba.
Pogledam ga v oči. 
Človek kot mi.
A vsak od njega beži.

Nasmeha več ne pozna.
Ne sočloveka.
In prijatelja zdavnaj več nima
Le ta steklenica vina,
je z njo.
Kot že stokrat noč za nočjo.

Poglej vse te ljudi.
Sklonjenih glav in praznih oči
se vsem mudi
skozi dni.
Poglej te ljudi.

Dan je minil,
kot mine pesem brez besed.
In sijaj izginil,
ko odšla si spet.

Sama se budiš.
Ni ob tebi več dlani,
ki skoz noči
te je budila.
Ti pa si verjela.
Kot že tolikokrat si dala
del svojega srca.

Prebuja se nov dan. 
Ti pa sam
iz noči prihajaš.
Kot da ne obstajaš
v njenih več očeh,
ki so v neštetih dneh,
ti sonce pomenile.

Vroč dotik,pogled.
Nič besed.
Želje skrite sled,
polni ti pogled,
ko pred menoj stojiš.