Jutro se utaplja,
v bolečini praznega kozarca,
ki dlan ga bolno stiska.
To noč je duša izkričala,
sled luči,ki je ni spoznala.

Nikdar nisem iskal,
a ko je prišlo,
sem spoznal,
vso bolečino.
In ni več odšlo.

Nekoč padla bo zavesa,
ko konča se igra,
iger vseh.
In midva,
vsak na svojem koncu odra,
bova tiho obsedela.

Začaraj me,
rada s tabo gledala bi mavrico,
le ti in jaz!

Stopam po stopnicah pozabe.
Vse kar bilo nekdaj svetlikajoče,
danes skrito je v mračni sobi.
S svetilko rada spremenila bi ta svet v raj.
Zbudila v sebi svet igrač, otroških sanj,
ki že dolgo se skrivalnice igrajo v meni.

slike glasu odmevajo poglede
brbotanje
brezžično govorjenje
spominov
brezglavo lovljenje očesa
časa ... večnosti

Zažiranje besed v požiralnik
Potreba po bruhanju nesmislov
me sili v še enega.

Zakaj smo jezik ohranili?
Da svoje pesmi bi dobili.

Čez polja polna harmonije
se rima skozi pesmi vije.

V grozi nevedenja in
neslutnega pričakovanja
hiram od neznosne želje
po lastni mizi polni vrednot
obešenih vencev okoli
moje grešne postave
izživljanja nedoživetega

paglavec
nežen in nebogljen
raziskuješ in se igraš
lovim ta za rep
hitiš po mlaki življenja
vse hočeš izkusiti
vse doživeti