ko sonce ni

le oblak
in siva mrena,
ki kali potočka žuborenje
ko sonce ni

Nisem utopljena
v neizgovorjeno
besedo.
Le plavam v njej.
In iščem glas.
Da te izrečem.
Brez besed.

Rodim se.
Zajočem.
Živim.
In poljubim.
Tvoj popek.
Moj svet.

SLADKE SANJE NAJ SE PRIKRADEJO V TVOJE DOMOVANJE.
NAJ V SANJAH DOBRA VILA, KI V SVOJ OBJEM TE BO SKRILA,
TE V MORJE GLOBOKO PONESE IN SREČO TI V ŽEPEK STRESE.
NAJ POVODNI MOŽ TE V MREŽE SVOJE ULOVI,
DA VSAJ TRENUTEK BOM S TEBOJ V VEČNOSTI.

DOBER DAN ŽALOST, NASVIDENJE ŽALOST.
POZDRAVLJENA ŽALOST, ADIJO ŽALOST.
OBRO JUTRO ŽALOST, LAHKO NOČ ŽALOST.
DOBER DAN ŽALOST, LJUBEZEN MEHKIH TELES.
NASVIDENJE ŽALOST, NAJLEPŠI JE TVOJ NASMEH.
POZDRAVLJENA ŽALOST, DUŠA RAZOČARANA.

OPROSTILA MAMA SINU, KER BARABA JE POSTAL.
OPROSTIL OČE HČERKI, KER OD DOMA JE ODŠLA.
OPROSTILA JAZ SEM TEBI, BREZ POLJUBA SI ODŠEL.
OPROSTILO NEBO ZEMLJI, MORJU OBLAKI IN GREŠNIKOM BOG.
TI MENI NIKOLI OPROSTIL NE BOŠ.

Nocoj bi lahko pisala žalostne verze v svojih pesmih.
Zapisala bi:

NOČ JE POKRILA ZEMELJSKO OBLIČJE, NEBO JE POSULA Z ZVEZDAMI.
NEŽNI VETRIČ JE PIHLJAL, KO SI PRVIČ POLJUB NA USTNICE MI DAL.
JE VODA POTIHO ŽUBORELA, PREMAKNITI SE NISEM SMELA,
KER SEM SI TVOJEGA POGLEDA ŽELELA.

TISOČ SOLZ NAJ V CVET SE RAZLIJE,
SONCE TVOJE IME RAZVIJE,
V MAVRICO NAJ TE OBJAME DOBRA VILA,
ZLATA RIBICA NAJ TI PODARI KRILA.
ZAPRI SVOJE LEPE SVETLE OČI,
POLETI ČEZ PLANINE, KOROŠKO SLOVENIJO,
PREKO ŠTAJERSKE NA NOTRANJSKO.

GLEDAM PROTI NEBU. GLEDAM ZVEZDNATO NEBO.
NE VIDIM UTRINKA. NE VIDIM GA, GA NI.
NE PONAVLJA SE ŽE NEKAJ ČASA, NI GA KER NJEGA NI.
ODŠEL JE IN UTRINEK Z NJIH. VZEL GA JE S SEBOJ.
NIKOLI TA UTRINEK VEČ NE BO MOJ.
POSVEČAM TI SVOJ PRVI UTRINEK, KI SEM GA DOŽIVELA OB TEBI.
NAJ BO PRVI IN ZADNJI V MOJEM ŽIVLJENJU.
NAJ NIKOLI VEČ SE NE PRIKAŽE NA NEBO, ČE TE OB MENI NE BO.