Malo, čisto malo in
začutim dah na vratu ...
In božam tisti mali
košček sveta,
nekje nad popkom.
Tik nad popkom.

ANGELI SE JOČEJO, MOJO DUŠO HOČEJO. JAZ PA DUŠE JIM NE DAM, ŽIVETI OČEM ŠE EN DAN. OPROSTI MAMA TI, SRCE MI KRVAVI. NI VEČ DNEVA, NI NOČI, SOLZNE MOJE SO OČI.OPROSTI OČE, DUŠA MI BEŽI. NI VEČ DNEVA, NI NOČI, SOLZNE MOJE SO SLEDI. 

… in ostal je le pepel
tiha luna, zasidrana v tvoj odsev
jate ptic, razbežane v globoke rane

F
držiš mi roko
božaš dlan
v vlaku
sedim ob oknu
noč je dan

Polij mi pot,
ki brez ovinkov me bo vodila do cilja.

Pobarvaj stezo,
ki bodrila moje misli bo, da se ne bom obrnila.

Sustigla nas noc u tijelu mjesecine
i sad promatra kako nasa tijela
polagano secu perivojima uzdaha.

Razpel je krila angel ljubezni nad menoj
ves mehak, ves bel,v svojem sijaju je lebdel
videla sem mu pogled,zrl je tam čez...
Smehljal se je čakal je razplet
in jaz, nisem vedela kaj bi,
lahko se kaj takega meni zgodi,
kaj bodo rekli ljudje in ti.

Kot milni mehurček, se dviga tam gor
moja ljubezen,ki prinaša sam bol,
nemo gorje, trpljenje brezup,
kaj naj še rečem, saj me je sam obup…
Pa kje je zdaj to,še včeraj je bilo,
ljubezen veselje, sreča kar tako.

Dotik neba
s konico zenične črnine,
odsev modrine,
brez prehoda,
vse je eno.
Nebo in oko.

Pogled od zunaj.
Raztelešenost trenutka
nizko lebdečega objema časa.
Malikovanje slepote,
gradnja pregrade,
obešanje zastora,
sla po laži,
po prividu.