Vsi smo angeli. Padamo in vzletimo. Nekateri obležimo.
Vsi smo angeli,
ki bežimo stran od nebes.
Vsi v soncu svoje solze sušimo,
vsi si krila tkemo
in v objemu angela v prihodnost zazremo.

I.

Pritekla si stran. Odmev. Odveč
od mene, daleč k meni. Tja.
Kjer ni brez sonca, ni brez zemlje,
ni brez vonja. Blizu telesa, blizu
topline; obsedenost z vonjem, tvojim,

Čutim mraz.
Postaja moj prijatelj,
v borbi za prevlado.
Čakam mravljince,
čakam drhtenje,
ne smem pozabiti
na izmišljeno večnost.

Je klopca.
In je osamljenost.
In kriki otrok na zeleni podlagi.

In sem jaz.
Na klopci osamljena.
V zelenem odmevu krikov otrok.

Jaz na klopci,
poleg mene nezrele breskve in kislo grozdje.
Odlična družba. Zavidljiva. Očarljiva.

Ubita ležim, vendar diham.
Spet tako zelo boli.
Potrebujem ljubezen,
sebe, tebe, njega.
Ne morem več pisati,
Ubija me vse!

Živim za moške poglede,
polne strasti.
Ko hočejo, pa ne daš.
Ko me hočejo,
pa sem prepovedana.

 
Ko govorim resnico,
ne verjamejo.

Pohajkujem po močeh
se spogledujem z nočmi
kakšno globino skriva v sebi obraz
ki lebdi v oblačku mraka
hipnoza storžev
ciroza nebes
in ko se zazreš v vreznino

Torbica v enaki barvi kot čevlji.
Svileno krilo po žensko ovija boke,
tako mehko, toplo se guba v razkoraku.
A smešna se vidim, tako smešna,
ko stopam po krajini brez vseh
in se s petami zatikam v reže,
ob katerih se zemlja lomi na kose,