Avtomobil je bil izgovor, da sem te povabila na kavo. Rekla sem, da želim si videti kako zgleda v notranjosti. Oprosti ker sem te zavajala ampak pomisli premlada sem. Preveč je razlike med nama, kaj se ti zdi? Veš da želim si, pustila bi vse le zate, ljubi zate vse. Res je, ljubim te a prestar si zame.

Ti prekleti kreten
Ali enostavno ne razumeš
da danes ne smem.
Zakaj stalno posiljuješ
in upaš da danes bo dan
ko se ti spet predam!

divja nebrzdana ognjevita
v svojem telesu ujeta
prebujeni podivjani volk
ki mu slina sili z dolgih kočnikov
med šapami se debele kepe blata zatikajo
v trd beton
okruten in žilav
ki bo toliko časa drgnil blato dokler
ne bo ostala le
gola šapa
brez ščita pred riskavo površino
in tako bo počasi začel načenjati
meso

Dva neizprosna se v meni borita,
a jaz se odločam za enega vsak čas
me samota prežema kot kamnito gorovje,
od koder prihaja svetloba in strah.

Vsako sekundo se v moji strukturi
razvnema nemirnih vibracij milijon,
me misel in srce nadvajata zase a svet, ki ga gledam, zame je polom.

Ne najdem oslona še manj oprijema,
iščoč ga kot zajet alpinist,
zato se sprašujem ob vsakem začetku,
kdo me spet vodi, srce ali blisk.

Je to mantra moja? Te ljubiti!
Je to usoda moja? Te ljubiti!
Je to življenje moje? Te ljubiti!
Je to veselje moje? Te ljubiti!
Je to poraz? Življenje? Te ljubiti!
Je to živeti možno? Te ljubiti?

Prišla je noč
prekrila naj bi vse težave,
zaljubljenim in ljubljenim
je to čas je za radosti.
A tistim, ki zgubljeni so,
prinese le straha in tesnobe,
brezciljno tavanje iščoč izhoda.
Izhoda revež najti,kar ne more.
Bo našel spet Ljubezen?
Jo bo?
Kaj ce ostal v labirintih ujetnik bo grenkobe?

Poeta dar ne nosim, a pesem znam dojet, prebrat.
in ker se mi ponujaš sama,
dolžan sem v roke vzet te, da ne ostaneš neprebrana.

Prelest in goreče hrepenenje, sta misli prvi, ko nakloniš mi trenutek in obsiješ me z bližino svojo.

Bližina tvoja riše pred očimi mi prispodobo;
...od dežja nedavno izjokanega neba,
katero svoje meglice spoštljivo razpira
pred čarno močjo žarkov sonca, zvezd prihajajočih....

Vzel bom sebe s seboj
in šla bova
tam preko Mure
nek topel poletni večer.
Poslušat življenje ciganov
kadar so daleč od ljudi.
Ko violine jokajo.
Dokler ne bom posrkal vsega
kar bo moja duša sprejela.
Potem bom poiskal reko
in vso noč zavit v svoje misli
gledal kako teče

Pokazale bodo one svoj prav
takrat se bo vse spremenilo,
prevzele bodo novi zagon,
odprle vrata vesolju.
Preko njih bo prišel med nas novi val,
kdor ne bo čutil in se prepoznal,
odšel bo v svoje zatone.
Vse duše vesolja želele bi raj,
doseže se to le na zemlji,
časa za nas bilo je dovolj,
za notranjo svobodno odločbo.
Za nami je vrsta dolga kot čas,
Marija je bila prva med vami.

Noč bo tista ki me bo zapisala,
in dan bo tisti, ki ga bom odpisal.
Zarja se smejala mi bo,
a jaz se mraku jokal ne bom .

Zamenjal bom tisto vse,
tako da na koncu vse isto bo.
Morda raje pustil bom na miru
da vse drugačno obstane.

Ko takrat se konča bo veselje,
ko spet začne trplenje,
morad le blesava govorjenja
ali resnična blebetanja.