Odlazim zauvijek u narucje pjesme
gdje su sjene sto u meni lutaju,
nekako mekse na papiru.

Kot neskončen odmev zveni v glavi
pretakajoča slika sluteče prihodnosti,
brez pričakovanja kakšnega zaključka,
ki ni bil že prej predviden in izrisan.

Sestavljenje zlomljenih reber,
neštetokrat v boju zdrobljenih
in kriki
in prošnje
in klici
nedolžnih, po krivem umorjenih.

upala si mi reči
povedati kako sladko kožo ima
in jaz sem vedela že prej

Zavržen odlitek neuporabnih dlani,
praželja po dotikih in prepletanju
prstov z obleko, kožo in lasmi.

Iskanje umetnih materialov za krpanje
globokih razpok že davno izumrlih
teles in maziv za popolno izsušene oči.

Niso krivi oblaki, da dežuje,
ni vzrok v kamenju, da se ruši zid,
ni voda kriva za ovelo cvetje
in ne mreža za goro mrtvih rib. 

Zaprte oči nad Madridom.
Almodovarjevsko prebivališče.

Kot, da bi bil.
Samo nisi.
Morje, ki to ni.
Feeling, ki to je.

In kozarec.

v njenih ustnicah strasti
 - sok življenja -

zavrti uspavane sanje,
da ji poletijo v objem

Ali boš nocoj tako kot jaz,
odplul po starih najinih poteh?
Ali bodo kdaj ladje mojih sanj,
zasidrale se v tvoj pristan?
Ali boš dotaknil se strani,
tiste, kjer ležala sem s teboj?
Ali sanjal boš sanje,
da vsaj takrat boš z menoj?

Preletim gorovja razuma,
se ustalim v osrčju naključja,
uničim neobhodljive misli,
poslušam odločitve trenutka.