Prišel je on,
Temno črn.
K meni prišel.
Sedel je k srcu,
Na dušo je pil.
Pil je, o njej govoril je.
Črn on,
Govoril temne mi besede.

Šel sem v gozd,
Po solato šel.
Šel sem na vrt,
Po kostanje šel.
Šel sem v morje,
Zvezde trgat.
Šel sem v vesolje,

Smaragdna cesta mesta sanj
kliče me k tolmunu misli.
Pogled ujet v ogledalu
drsi čez prepade minljive naslade
večnosti v objem.

Ob tihih jutrih kot danes,
želim pomesti s pričakovano sivino dneva.
Sedeč na robu prazne postelje
sortiram misli prejšnjega dne,
sanjam sanje prejšnjih noči,
poslušam nemočne glasove srca.  

Pogrešam... pogrešam zraka slani vonj,
pogrešam šumenje borovih vej,
zvezd sij močan, morja topel val,
pogrešam kraj kjer si.

Kanček dobrote?
Raje malenkost več lepote?
Priporočam nebeški ta vam stas,
Po njem sladek boste imeli dah.
Ne priporočam iskrenosti,
Raje kilogram več laži,
Veste, po njih glava ne boli.

Vsa vesela na svet prileti,
Z velikim veseljem se iz riti v zid zaleti,
A za čuda še packe ne naredi.
S ponosom se pobere s tal,
Naivna v svet se zapodi.
Žalostno, da se uboga ne zaveda,
Da življenje je trpljenje.

Ležala sem v senci obmorskega borovca. Opazovala mravljo. Ki je nerodno stopicala preko mojih mednožnih dlak. Sem in tja. Sem in tja. Sem in tja. Nisem je hotela s prstnim vršičkom brcniti na tla. Kot bi to naredila tisoč in tisoč krat - v drugačnih okoliščinah.

Ko glasovi utihnejo in luči preminejo,
z nočjo,
se moje misli slišijo
in kot tihe vroče besede prelijejo v dih duše.
Zdaj ljubeče objemajo tvoj nezačrtan lik,
zdaj nežno stopicljajo okrog tvojih besed,
plešoč

Dež zapušča svoj težak oblak,
polni okradene reke in
spodbuja njihov prebujen tok.

Reka besno krade vse poti,
jemlje zase vse ovire
in naplavlja pozabljene stvari.