Uvijek mogu na dalekim putovanjima
svoj život osloniti na tebe.
Mogu se kao mjesec obući u želju
i mogu rubom plavog neba
sa mekih visina sići,
ali uvijek moram promatrati
kako radosna na postelji sjajiš.

nisem več svoja pota štel
tam kjer sem je malo,tam kjer me ni je še več
a duša slepa kot toča tolče po meni
tam črno nebo se spet dviga
in edina stvar na katero se zanesem sem sam...
ne,nič več teme okoli sebe
le rože bom delil

Zdi se,
da sem postavljena v življenje,
kot lutka brez baterij
in okoli mene se
vsak trenutek,
vsako sekundo,
prestavljajo slike.

Risal nasmeh si na moja obzorja,
preplaval prekreke mojega morja,
prišel, zasidral si v moj pristan,
občutek nepopisen in nepoznan.

Veter ti v laseh nagaja,
sonca sij, nasmeh izvabi.
Žalost vso pustiš pozabi,
naužiješ dneva se sijaja.

Odmaknjenost pogleda,
omejenost z neskončnostjo
večnega preusmerjanja uma.
Iskanje paralel lastnega videnja
sedanjosti v prihodnosti,
odrekanja preteklih vzdihljajev.

Kad se u mom pogledu nasmješi ptica,
pa s mirisom trešnje posjeti visinu jablana
i obavije letom cijeli svijet,

Če ne prej, v pomladni belini česnjevih cvetov,
občudoval bom v žar steklenega ledu odeti grad,
vijugastno obvit s potjo kočije najine drhtenja,
igri črnobelih not življenja, misli nate koprnenja.

Nitko te nije primjetio, osim mene draga,
i nitko se nije ustao, kada si prolazila pored stola.
Sad kad drijemas u mom osmjehu,
svi se cude, kako to, da te nikada prije,
nisu vidjali pod satorom mjesecine.

Na avtobusni postaji sm si kupu vozovnico za nebesa.
Na meditaciji sm si zrihtu diplomo iz stresa.
Igram fer igro – zmeri strelam nizko.
Diplomiran politolog, pa učim na osnovni šoli fizko.